Matevž Meglič – Zapisi 18 letnika, ki sanja

Moj pogled na današnji maraton bi najbolje opisalo teh par besed :

»Mokra, gladka proga, poškodbe in PRIJETNO DRUŽENJE ! .«

Lahko se mi smejete. Kar trikrat sem padel na komaj 22 kilometrski progi. A kar je še pomembneje, kar trikrat sem vstal in na koncu prišel do cilja. Noben padec me ni ustavil, pobral sem se in še naprej upal na zmago. Nisem si rekel, da je boj za zmago izgubljen. Niti po prvem padcu,… niti po drugem,… pa tudi po tretjem ne. Po vsakem padcu sem še bolj pritisnil in se na vse kriplje trudil dohiteti tiste pred menoj.

Naj v svoj zagovor za (rahlo sramotne) tri padce povem, da je bila cesta zelo razmočena, ter da sem se po progi vozil prvič.

Dirko sem začel solidno, po prvem krajšem vzponu sem za vodilnimi zaostajal le par sekund. Odločil sem se, da jih na spustu ujamem. Pospešil sem, nato pa pred seboj zagledal oster ovinek. Poskušal sem zavirati, a je bila cesta mnogo preveč razmočena, da bi lahko normalno izpeljal zavoj. Odločil sem se odpeljati po čimbolj zunanji liniji, a mi ni uspelo. Padel sem, najprej na glavo nato pa se (baje) kot guma odbil v zrak in s celotnim levim delom telesa pristal na trdem betonu. Pobral sem kolo, na hitro poravnal balanco ter nato pobral še sprednji del čelade, ki mi ga je odneslo kakšnih 10 metrov stran. Naprej sem se odpeljal le z eno mislijo: »Kako najhitreje ujeti tekmece in pri tem ohraniti nekaj moči za ciljni šprint.«. Kakih 10 minut je kazalo odlično. S svojim tempom sem prehitel kar nekaj nasprotnikom in bil že kar blizu najboljših, za lovljenje pa tudi nisem porabil preveč moči. Zadovoljno sem gonil in gonil, nato pa se je ponovno kar na enkrat pred mano znašel ovinek in spet sem zdrsnil ter padel. Tokrat nisem izgubil preveč časa, ker sem se hitro pobral in nadaljeval s hitrim tempom. Kakih šest kilometrov pred ciljem sem ujel vodilno četverico, ki je vozila tik za spremljevalnim avtomobilom. Odločil sem se, da bom do cilja vozil previdno. »Nikoli več se ne bom znašel na tleh« sem sam pri sebi trdno sklenil. Takrat pa je, (kot da nisem imel že dovolj smole) pred mano nekdo padel, jaz pa sem padel nanj. Pobrala sva se in se počasi odpeljala naprej. Prišel sem na cilj, na odličnem sedmem mestu. Zadovoljen, a z grenkim priokusom. Po končani vožnji pa smo se tekmovalci naše ekipe še prijetno zabavali. Maraton se je zaključil s podelitvijo pokalov ter priznanj najboljšim, potem pa sem se popolnoma zbit odpravil na svoj neformalni maraton iz Cerkelj proti Škofji Loki. Ni mi potrebno posebej poudarjati, da je bil ta mnogo bolj naporen od tekmovalnega po Gorenjskih cestah.

Objavljeno v 23.06.2007 ob 23:39 in zapisano pod miks, Šport .