Ta njegov smeh

13.07.2007 ob 19:34

Zgodilo se je slab teden nazaj, pa mi vseeno še vedno roji po glavi. Vsak normalen človek bi ta dogodek že zdavnaj izbrisal iz spomina, a meni kar ne da in ne da miru. Ko se je zgodilo, temu dogodku sploh nisem namenjal pretirane pozornosti, no ja, najprej sem se na smrt razjezil, nato pa sem kmalu pozabil vse skupaj. Vse do danes, ko sem spet sanjal ta njegov smeh. Zadnje čase me kar pogosto mučijo moraste sanje, ta nesramen, hinavski smeh pa je bil višek nočnih mor. Ta smeh…………… ta smeh me muči prav tako, kot me je v poznem otroštvu mučil njegov. Bil je lep, rahlo oblačen dan, ne prevroč ter ravno primeren za kolesarjenje. Odločil sem se in se odpravil na Sorico. Po petih minutah vožnje me je prehitel kolesar v Savinem dresu. »Nič neobičajnega« bi rekel skoraj vsak kolesar. Tudi meni se je zdelo tako. V svojem tempu sem nadaljeval s počasno vožnjo. Lahko rečem, da nimam ravno veliko kolesarske kondicije, v bistvu pa je bila to prva »malo zahtevnejša« letošnja tura. No ja, recimo druga, če upoštevamo še tisto katastrofo na maratonu po Cerkljah. S težkimi nogami sem premagoval meter za metrom, zraka v pljučih pa je bilo vse manj in manj. Nightwishi in pa na vsake toliko časa kakšen bonbon, so mi vlivali energijo, da sem sploh lahko vrtel pedala. Utrujenost je bila zares ogromna, želja po cilju pa še večja. Še naprej sem mukoma kolesaril, dokler mi ni v Zalem Logu nasproti pripeljal isti kolesar v Savinem dresu, ki me je v Gorajtah prehitel. Pogledal sem ga v oči in ga s kimanjem glave ter stegnjenimi prsti na levi roki hotel pozdraviti. Saj bi ga pozdravil z besedo, a na žalost v pljučih ni bilo dovolj zraka. Pogledal me je nazaj in se mi hinavsko nasmehnil, češ : » Poglej se, koliko si zaostal, hahaha«. Ni mi treba posebej poudarjati, da nisem bil ravno najboljše volje, zato me je ta smeh tako razjezil. Hotel sem mu zabrusiti:

»P**** T* M******, imaš specialko, ki je najbrž vsaj trikrat lažja od mojega gorca, poleg tega se greš nekega profesionalca v tem ogabnem oranžno – zelenem dresu, potem pa se mi še upaš hinavsko smejat. Meni, ki se na kolo usedem enkrat na mesec. Dober sem, da bom sploh prišel do vrha. Da te ni sram. Ali upaš tenis z mano, ali pa pink ponk , ali pa vsaj zamenjajva kolesi? Da te ni sram, nadutež.«

Prav gotovo bi mu povedal vse to in še kaj več, če bi imel v pljučih vsaj kakšen deciliter zraka več. Tako pa sem na žalost (ali pa na srečo) ostal tiho, mislil pa sem si seveda svoje. O tem sem nehal razmišljati takoj, ko sem prikolesaril do cilja in se je pred mano razprostrl prelep razgled na prekrasno vasico. Ves ta čas nisem mislil na tisti hinavski smeh, danes pa se mi je prikradel v sanje. Bile so povsem nepovezane in raztrgane sanje in dejansko se ne spomnim veliko prizorov iz njih. Poleg strašnega smeha, se spominjam edino še kratkega ljubezenskega prizora, ki pa je bil danes močno zapostavljen. V ospredju je bil smeh, ki se ga spominjam z grozljivo natančnostjo. Na žalost nisem dovolj dober pisatelj, da bi ga znal opisati v vsej njegovi strašnosti, a resnici na ljubo je bil res še najbolj podoben že omenjenemu smehu klovna iz grozljivke. Le obraz v današnjih sanjah ni bil bel, ter ustnice niso bile tako rdeče in tako poudarjene. Glas pa je bil še mnogo bolj strašen. Če bi imel talent za risanje, bi lahko njegovo podobo narisal do najmanjše pikice natančno. Tako pa bo ostal le v moji glavi, vi pa ne boste nikdar izvedeli, kako je izgledal, ter kako se je slišal njegov smeh. Pa saj tako je še bolje za vas, lahko pa se zadovoljite z njim

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !