Matevž Meglič – Zapisi 18 letnika, ki sanja

Saj bi vam povedal kaj optimistično pozitivnega, a na žalost ne morem, vsaj danes ne. Ta dan je preprosto preveč beden. Ta pesimizem okrog mene me ubija. Živim v sanjah, a me neprestano nekdo budi in me poskuša strezniti ter postaviti v realnost. V to pofukano pesimistično bedno resno realnost. Realnost je bedna, nočem se prebujati, a danes sem buden. Mah, ne bom stokal ter se pritoževal nad današnjim svetom, nima smisla. Premišlujem o današnjem dnevu ter počutju. Počutim se strašno, izgubil sem vso voljo, ki me je držala pokonci. Izgubil sem sanje, upam da zgolj začasno in da se bodo vrnile, kajti brez njih ne morem ter niti nočem živeti. Ne, nočem se vam smiliti, niti nočem, da me z besedami poskušate razveseliti, rad bi vam le nekaj povedal. Dan je beden, misli mi bežijo na eno od stvari, ki jih sovražim najbolj, a brez katere dandanes ne gre. Misli mi bežijo k šoli. Le še devet dni je do začetka novega šolskega leta. Žal mi je, da sem vas ravno jaz seznanil s to bedno resnico, ampak kaj hočemo. Ne vem ali sem edini, ampak šola se mi naravnost gnusi, zdi se mi, kot da se ne naučimo nič pomembnega za življenje, zdi se mi zapravljanje časa. Kot bi me prepričevali v nekaj, kar preprosto ne drži. Kot bi me hoteli spremeniti v pesimista, pa saj to jim tudi uspeva, mar ne vidite, težko se upiram tej sili, temu pesimizmu, ki vlada na svetu. Preprosto preveč časa prebijem v šoli, preveč življenja zapravim in premalo odnesem. To ni šola za življenje, to je šola discipline, šola, ko te privajajo na okove in na podrejanje drugim.

Poleg tega se danes počutim še tako osamljeno, tako bedno. Pogrešam njo in se jezim sam nase. Ne morem verjeti, kakšna pička sem v resnici. Preprosto ne upam tvegati, pa čeprav tveganja obožujem. Ne upam tvegati, ker se bojim izgubiti še te sanje. Na živce si grem, na živce mi gre praktično vse. Kot, da še ne bi bilo dovolj slabega, pa so se ponovno pojavile še težave s kolenom. Pa ne, da sem ostal še brez športa.

Vem, da je ta prispevek res beden in nepovezan, absulutno najslabši na tem blogu, ki ga bom počasi preimenoval kar v smetišče. Pa saj niti ne vem komu to razlagam, koga briga, saj ga tako ali tako nihče ne bere. Kot, da tega nisem mogel ugotoviti že prej. Ne, ravno danes, ko je že tako slab dan sem se moral začeti zavedati, da je moj blog zares do konca beden.

Mogoče pa le nisem tak optimist za kakršnega sem se imel.

Vsekakor sem trenutno tečen in lahko vam povem, da imate srečo, da niste v moji bližini.

Lahko pa se potolažim, da bo jutri nov dan, s soncem obsijan, razigram, tak kot mora biti. Zavedam pa se, da je dobro, da včasih pride tudi kak tak do konca beden dan. Dan, kot je današnji, da potem lahko še toliko bolj cenimo vse sončne optimistične dneve.

Objavljeno v 25.08.2007 ob 00:20 in zapisano pod Moja razmišljanja, miks .